Poznavanje angleške abecede vam ne pove samodejno, kako prebrati angleško besedo. Lahko znate poimenovati vse črke v name, »ime«, pa še vedno niste prepričani, zakaj se končni e ne izgovori. Lahko se naučite food, »hrana«, in nato ugotovite, da ima good, »dober«, drugačen samoglasnik kljub istemu zapisu oo. Te težave je mogoče pojasniti, vendar ne sledi vsaka beseda enemu preprostemu pravilu.
Učenje branja angleških besed pomeni prepoznavanje ponavljajočih se povezav med črkami in glasovi, opazovanje njihovih odstopanj ter poznavanje načina, kako preveriti prvo domnevo. Cilj ni, da se pred odprtjem knjige naučite ogromno preglednico na pamet. Cilj je usvojiti uporabne vzorce in jih povezati z besedami, katerih izgovorjavo res poznate.
Ta vodnik razloži glavne vzorce za začetnike: samoglasnike, nemi končni e, pogoste skupine črk, neme črke, besedni naglas in slovnične končnice. Primeri stojijo ob razlagah. Poudarek je na pravilnem glasnem branju zapisanih besed; za razumevanje besedila potrebujete tudi besedišče in slovnico.
Berite glasove in glasovne skupine, ne imen črk
Imena črk so uporabna pri glasnem črkovanju imena ali naslova. Branje besede je drugačna naloga. Ime črke M je /em/, na začetku besede map /mæp/, »zemljevid«, pa predstavlja /m/. Če bi združili imena M–A–P, bi besedo črkovali, ne izgovorili.
Zapisane črke delujejo tudi v skupinah. V shop /ʃɒp/, »trgovina«, sh predstavlja en glas. Nasprotno pa x v box /bɒks/, »škatla«, predstavlja zaporedje /k/ + /s/. Število zapisanih črk zato ne pove, koliko glasov morate izgovoriti.
Pri novi besedi poiščite znane skupine, preden jo začnete brati črko za črko. Če prepoznate sh, ee ali pogosto končnico, zmanjšate število posameznih odločitev. To je začetni pristop, ne razlog za zanemarjanje preostanka besede: pomembna sta lahko položaj skupine in njena okolica.
Preberite tudi: Angleška abeceda: vseh 26 črk, izgovorjava in primeri
Fonetični zapis uporabljajte kot vodnik po izgovorjavi
Fonetični zapis prikazuje izgovorjavo, ne običajnega pravopisa. Pri tem uporabljamo mednarodno fonetično abecedo, na kratko IPA. Znaki med poševnicama, kot je /mæt/, označujejo glasove. Zapis lahko pokaže glas, ki iz črk ni očiten, črko, ki se ne izgovori, ali mesto naglasa. Učite se po nekaj znakov in jih povezujte s posnetki, namesto da jih obravnavate kot novo abecedo za pomnjenje brez zvoka.
V tem vodniku ː označuje dolg samoglasnik v izbranem sistemu zapisa, ˈ pa stoji pred zlogom z glavnim naglasom. Zaporedje, kot je /aɪ/, je dvoglasnik znotraj enega zloga, ne dva ločeno izgovorjena zloga. Znaka /ʃ/ in /tʃ/ predstavljata glasova na začetku besed ship, »ladja«, in chip, »ocvrt krompirček«.
Primeri večinoma uporabljajo običajen britanski vzor iz učnih slovarjev. Ameriške različice so označene tam, kjer so pomembne. Noben vzor ne opisuje vseh govorcev v Britaniji ali Združenih državah. Za pregled znakov uporabite Oxfordov vodnik po fonetični abecedi, posnete primere pa poiščite v učnem slovarju. Približen zapis po slovenskih bralnih pravilih je lahko začasen opomnik, ne more pa natančno predstaviti vseh angleških glasov.
Odprti in zaprti zlogi: uporabni vzorci, ne popoln sistem
Zlog je izgovorna enota, zgrajena okoli jedra, ki je navadno samoglasnik. Zlogov ne štejte s preštevanjem samoglasniških črk. Book, »knjiga«, ima dve samoglasniški črki, vendar en zlog; tudi make, »narediti«, ima en zlog kljub zapisanemu končnemu e.
Začetna bralna gradiva pisni vzorec zaprtega zloga pogosto opišejo kot samoglasniško črko, ki ji sledi en ali več soglasnikov, ki zlog zaprejo, na primer v cat, »mačka«, ali hand, »roka«. Samoglasnik je v njem pogosto kratek. Vzorec odprtega zloga se konča s samoglasniško črko, kot v me, »mene«, ali go, »iti«; samoglasnik pogosto spominja na ime črke. To so uporabna učna poimenovanja pisnih vzorcev, ne nezmotljiv način razčlenjevanja in izgovarjanja vsake daljše besede.
Besedi, kot sta make in time, »čas«, je tu bolje obravnavati kot ločen vzorec samoglasnik–soglasnik–nemi e. Nema črka ne ustvari drugega izgovorjenega zloga. Različni tečaji zlogovne vzorce razvrščajo drugače, zato preglednico štirih ali šestih vrst razumite kot učni okvir, ne kot zagotovilo, da vanjo brez izjem sodijo vse angleške besede.
Kratki samoglasniki: naučite se glas, ne le oznake
Uporabno izhodišče je kratka beseda s samoglasnikom med soglasniki. Med pogoste vzorce sodijo a v cat /kæt/, »mačka«, e v bed /bed/, »postelja«, i v sit /sɪt/, »sedeti«, o v britanskem hot /hɒt/, »vroč«, in u v cup /kʌp/, »skodelica«. Vsak vzorec se učite prek besede in njenega posnetka.
Izraz kratki samoglasnik ne pomeni, da lahko pravilen glas ustvarite zgolj s skrajšanjem drugega samoglasnika. V ship /ʃɪp/, »ladja«, in sheep /ʃiːp/, »ovca«, se samoglasnika razlikujeta po kakovosti glasu in običajnem trajanju. Pomembna sta položaj jezika in oblika ust. Poslušajte razliko in jo posnemajte; podaljševanje istega slovenskega samoglasnika je morda ne bo ustvarilo.
Razlike obstajajo tudi pri teh osnovnih zapisih. Put /pʊt/, »položiti«, ima v referenčni izgovorjavi drugačen samoglasnik kot cut /kʌt/, »rezati«. Ameriški hot običajno vsebuje /ɑː/ namesto britanskega slovarskega /ɒ/. Zaradi takih razlik vzorci niso neuporabni: kažejo pa, zakaj naj vzorec predlaga izgovorjavo za preverjanje, ne prevlada nad zanesljivim posnetkom.
Nemi končni e: zakaj hat in hate zvenita drugače
V številnih kratkih besedah nemi končni e spremlja sprememba predhodnega samoglasnika. Primerjajte hat, »klobuk«, s hate, »sovražiti«: zapisani e ne doda izgovorjenega zloga, samoglasnik pa se spremeni iz /æ/ v /eɪ/. Učitelji to včasih opišejo tako, da samoglasnik »pove svoje ime«.
| Brez končnega e | Z nemim končnim e | Sprememba samoglasnika v primerih |
|---|---|---|
| hat /hæt/ — klobuk | hate /heɪt/ — sovražiti | /æ/ → /eɪ/ |
| sit /sɪt/ — sedeti | site /saɪt/ — kraj, mesto | /ɪ/ → /aɪ/ |
| not /nɒt/ — ne | note /nəʊt/ — zapisek | /ɒ/ → /əʊ/ |
| cut /kʌt/ — rezati | cute /kjuːt/ — ljubek | /ʌ/ → /juː/ |
Oznaka dolgi samoglasnik pri tem učnem vzorcu ne govori samo o dolžini: /eɪ/ in /aɪ/ sta dvoglasnika, /juː/ pa vsebuje soglasnik pred samoglasnikom. Preglednico razumite kot pisni vzorec. Sorodno vajo ponuja dejavnost British Councila o povezavi med glasovi in zapisom.
Vzorec ni univerzalen. Have /hæv/, »imeti«, give /ɡɪv/, »dati«, in love /lʌv/, »ljubezen« ali »ljubiti«, se končajo z nemim e, vendar ne sledijo opisani spremembi samoglasnika. Pogoste izjeme se učite kot cele besede, namesto da bi znano besedo na silo prilagajali pravilu.
Samoglasniške skupine: prepoznajte skupino in preverite besedo
Dve samoglasniški črki lahko predstavljata en samoglasnik ali dvoglasnik. Če prepoznate skupino, ne boste brali vsake zapisane črke posebej. Vendar ni pravila, da mora prvi od dveh samoglasnikov vedno zveneti kot njegovo ime v abecedi. Izgovorjava pripada celotni besedi in njenemu pisnemu vzorcu.
| Zapis | Uporaben začetni vzorec | Kaj opaziti |
|---|---|---|
| ee | see /siː/, green /ɡriːn/ — videti; zelen | Črki predstavljata en samoglasnik, ne dveh zlogov. |
| ea | team /tiːm/ — ekipa | Primerjajte bread /bred/, »kruh«: isti zapis ima drugačno izgovorjavo. |
| ai, ay | rain /reɪn/, day /deɪ/ — dež; dan | Said /sed/, »rekel«, je pogosta izjema pri vzorcu ai. |
| oa | boat /bəʊt/ — čoln | Običajni ameriški samoglasnik je /oʊ/. |
| oo | food /fuːd/, good /ɡʊd/ — hrana; dober | Ti znani besedi imata različna samoglasnika. |
| oi, oy | coin /kɔɪn/, boy /bɔɪ/ — kovanec; fant | Samoglasniški glas se postopoma spremeni znotraj enega zloga. |
| ou, ow | out /aʊt/, now /naʊ/ — ven; zdaj | Primerjajte snow /snəʊ/, »sneg«, in young /jʌŋ/, »mlad«; ta zapisa imata več izgovorjav. |
S preglednico sestavljajte majhne skupine besed s podobnim vzorcem; ne sklepajte, da ima celoten stolpec eno izgovorjavo. Ko se naučite izjemo, jo zapišite poleg znanega vzorca. Primerjava team in bread jasno pokaže razliko in pojasni, zakaj velja novo besedo z ea preveriti.
Pozornost zasluži tudi črka y. Lahko predstavlja soglasnik na začetku yes, »da«, samoglasnik /aɪ/ v my, »moj«, ali končni samoglasnik, običajno zapisan kot /i/, v happy, »srečen«. Njeno abecedno ime ne pove, katero vlogo ima v posamezni besedi.
Soglasniške črke, katerih izgovorjava se lahko spreminja
Številni soglasniški zapisi so precej predvidljivi, vendar ima več znanih črk več kot eno izgovorjavo. C običajno predstavlja /s/ pred e, i, y, kot v city, »mesto«, in /k/ v besedah, kot je cat, »mačka«. Ta vzorec pomaga pri prvem srečanju z besedo, skupine, kot je ch, pa potrebujejo svojo razlago. Angleškega c zato ne berite samodejno po slovensko.
G lahko pred istimi črkami predstavlja /dʒ/, kot v giant, »velikan«. Ta vzorec je manj zanesljiv: get, »dobiti«, give, »dati«, in girl, »dekle«, se vse začnejo z /ɡ/. Preverite celo besedo, namesto da bi predpostavljali, da naslednji samoglasnik vedno določi glas.
S lahko predstavlja /s/ ali /z/, kot v see, »videti«, in rose, »vrtnica«. X lahko predstavlja /ks/ v box, »škatla«, vendar /ɡz/ v exam, »izpit«. Te razlike so del učenja izgovorjave besede, ne znak, da ste pozabili abecedo.
Soglasniške skupine: sh, ch, th, ph in ng
Soglasniška skupina lahko predstavlja en glas ali zaporedje, ki se ne ujema z imeni posameznih črk. Sh običajno predstavlja /ʃ/, kot v shop, »trgovina«. Ch pogosto predstavlja /tʃ/, kot v chair, »stol«, vendar primerjajte school, »šola«, z /k/ in chef, »kuharski mojster«, z /ʃ/. Običajno branje vzemite kot izhodišče, pogoste izjeme pa se naučite posebej.
Th običajno predstavlja bodisi /θ/, kot v think, »misliti«, bodisi /ð/, kot v this, »ta«. Pri teh glasovih je konica jezika pri zgornjih sprednjih zobeh ali tik ob njih, zrak pa teče skozi ozko režo. Prvi glas je nezveneč, drugi zveneč. Zvenečnost pomeni nihanje glasilk; glasova lahko primerjate tako, da se rahlo dotaknete vratu. Ne nadomeščajte ju vedno s slovenskim »t«, »d«, »s« ali »z«. Poslušajte in vadite pravo angleško razliko.
Ph pogosto predstavlja /f/, kot v phone, »telefon«. V sing /sɪŋ/, »peti«, ng predstavlja en nosni glas, tvorjen v zadnjem delu ust; za njim ni dodatnega /ɡ/. V besedi finger, »prst«, pa izgovorjava vsebuje /ŋɡ/. Zapis ng torej ne ustreza vedno povsem enakemu zaporedju glasov.
Ck običajno predstavlja en /k/, kot v back, »hrbet« ali »nazaj«, medtem ko qu običajno predstavlja /kw/, kot v quick, »hiter«. Med sosednja soglasnika ne vstavljajte samodejno samoglasnika. V besedi, kot je stop, »ustaviti«, začetna /s/ in /t/ sodita skupaj brez dodatnega zloga.
Neme črke: zakaj nekaterih zapisanih črk ne izgovorimo
Nema črka ostane del zapisa besede, vendar v običajni izgovorjavi nima svojega glasu. To se lahko zdi nenavadno, saj je povezava med zapisom in govorom v slovenščini praviloma bolj neposredna. Izgovarjanje vsake vidne črke ni samodejno pravilnejše; znano angleško besedo lahko spremeni v neznano zaporedje glasov.
Uporabni vzorci vključujejo nemi začetni k v know, »vedeti«, in knee, »koleno«, nemi začetni w v write, »pisati«, in wrong, »napačen«, ter nemi končni b v lamb, »jagnje«, in climb, »plezati«. Beseda hour, »ura«, se začne s samoglasnikom, ker je njen h nem. Ko takšno besedo prvič zapišete, označite njen nemi del.
Drugi zapisi imajo več možnih izgovorjav. Gh je nem v night, »noč«, predstavlja /f/ v laugh, »smejati se«, in /ɡ/ v ghost, »duh«. Te besede se učite s posnetki, namesto da bi vsak gh obravnavali kot nem. British Council ponuja dodatno razlago pogostih vzorcev z nemimi črkami.
Samoglasniki ob r in razlike med izgovornimi vzori
Ko samoglasniku sledi zapisani r, preprosti samoglasniški vzorci iz prejšnjih razdelkov morda ne napovedujejo več njegove izgovorjave. Primerjajte britanski referenčni obliki cat /kæt/, »mačka«, in car /kɑː/, »avto«. Skupine, kot so ar, or, er, ir in ur, je vredno prepoznavati, vendar jih morate še vedno povezovati s konkretnimi besedami in naglasom.
V tem britanskem vzoru naglašeni or pogosto predstavlja /ɔː/, kot v born /bɔːn/, »rojen«. Naglašene skupine er, ir, ur imajo pogosto skupni /ɜː/, kot v term /tɜːm/, »izraz«, bird /bɜːd/, »ptica«, in turn /tɜːn/, »obrniti«. Pogoj o naglasu je pomemben: nenaglašeni konec besede teacher, »učitelj«, ima namesto tega oslabljeni samoglasnik. Primeri tvorijo uporabne skupine, hkrati pa dopuščajo izjeme in razlike med govornimi različicami, na katere boste naleteli.
V običajnem nerotičnem britanskem slovarskem vzoru se zapisani r pred soglasnikom ali premorom ne izgovori. V običajnem rotičnem ameriškem vzoru se izgovori. Zato lahko slovar pri car navede britansko /kɑː/ in ameriško /kɑːr/. V povezanem govoru lahko britanski govorec, ki uporablja prvi vzor, pred naslednjim samoglasnikom izgovori povezovalni /r/, kot v car engine, »avtomobilski motor«.
Vse britanske govorne različice tega r ne izpuščajo in vse ameriške ne sledijo istemu vzorcu. Začetniku ni treba obvladati vsake regionalne razlike. Za lastno vajo uporabljajte jasen izgovorni vzor, obenem pa upoštevajte, da je lahko pravilen tudi drugačen slovarski posnetek.
Besedni naglas in oslabljeni samoglasniki
V večzložni besedi en zlog običajno nosi glavni naglas. Izrazitejši je od drugih zaradi kombinacije tonske višine, dolžine in jakosti. Angleški naglas ni stalno na prvem ali zadnjem zlogu vsake besede, zato sam zapis ne pokaže vedno, kam ga postaviti. Tudi v slovenščini naglas ni vezan na en sam položaj; angleško mesto naglasa pa se morate naučiti za vsako besedo posebej. Slovarska naglasna oznaka je del podatkov, ki jih potrebujete.
V about /əˈbaʊt/, »o« ali »približno«, glavni naglas pade na drugi zlog. Prvi samoglasnik je /ə/, imenovan šva oziroma polglasnik: pogost oslabljeni samoglasnik v nenaglašenih zlogih. Ne zveni kot abecedno ime A. Polglasnik poznamo tudi v slovenščini, vendar njegove angleške rabe ne določajo slovenska pravila. Predstavljajo ga lahko različne samoglasniške črke, zato lahko branje vsakega samoglasnika z njegovim najbolj znanim glasom zveni nenaravno.
Vsak nenaglašeni samoglasnik se ne spremeni v polglasnik. V happy je končni nenaglašeni samoglasnik običajno zapisan kot /i/. Preberite celoten fonetični zapis in poslušajte celo besedo, namesto da bi vse oslabljene zloge zamenjali z istim glasom. Pri novi besedi si poleg pomena označite tudi naglas.
Daljše besede razdelite na obvladljive izgovorne dele, vendar ne poudarjajte vseh enako. Po potrebi vadite dele, nato pa besedo znova sestavite z običajnim naglasom. Namen delitve je, da lažje izgovorite celo besedo, ne da bi vaš govor postal zaporedje ločenih koščkov.
Kako izgovarjati končnici -s in -es
Pravilna množinska končnica in glagolska končnica za tretjo osebo ednine imata tri pogoste izgovorjave. Izbira je odvisna od zadnjega glasu osnovne besede, ne samo od njene zadnje zapisane črke. Isto načelo pojasni, zakaj se cats, »mačke«, dogs, »psi«, in buses, »avtobusi«, ne končajo z enakim zaporedjem glasov.
Za nezvenečimi glasovi /p, t, k, f, θ/ je končnica /s/: cats /kæts/. Za samoglasniki in zvenečimi soglasniki, razen tistih v naslednji skupini, je /z/: dogs /dɒɡz/, plays /pleɪz/, »igra«. Za /s, z, ʃ, ʒ, tʃ, dʒ/ končnica doda zlog, običajno zapisan kot /ɪz/: buses /ˈbʌsɪz/.
Najprej poslušajte te razlike, namesto da bi pomnili znake brez zvoka. Vsaki množini ne dodajajte samoglasnika: cats ima en zlog, ne dveh. Preverite tudi, ali se spremeni sama osnova, kot v leaf–leaves, »list–listi«; uporaba pravila za končnico ne nadomesti poznavanja nepravilne ali spremenjene osnove. Pazite tudi, da zvenečih končnih glasov ne spreminjate samodejno v nezveneče po slovenskih izgovornih navadah.
Kako izgovoriti -ed brez nepotrebnega dodatnega zloga
Pravilna pretekla končnica -ed ima prav tako tri pogoste izgovorjave. Za /t/ ali /d/ doda zlog: wanted /ˈwɒntɪd/, »želel«, needed /ˈniːdɪd/, »potreboval«. To je končnica /ɪd/. Sam zapis ni zadostno merilo: najprej ugotovite zadnji glas glagola pred dodajanjem končnice.
Za drugimi nezvenečimi soglasniki je končnica /t/, kot v worked /wɜːkt/, »delal«, in washed /wɒʃt/, »umil«. Za samoglasniki in drugimi zvenečimi soglasniki je /d/, kot v played /pleɪd/, »igral«. Te oblike ne dobijo ločenega zadnjega zloga. Dodatne primere vseh treh izgovorjav ponuja vodnik British Councila po preteklih oblikah pravilnih glagolov.
Ta razlaga velja za končnice pravilnih glagolov. Nekatere besede, rabljene kot pridevniki, imajo svojo izgovorjavo, denimo a learned professor, »učen profesor«, kjer ima learned dva zloga. Začetnik se lahko takšnih primerov uči kot celih izrazov, namesto da bi pravilo za pravilne glagole razširil na vsako zapisano besedo, ki se konča na ed.
Zakaj sobesedilo včasih spremeni branje besede
Včasih ima ista zapisana beseda več izgovorjav glede na pomen ali slovnično rabo. Glagol read, »brati«, je uporaben zgodnji primer. Osnovna oblika in sedanja oblika brez končnice -s se izgovarjata /riːd/, pretekla oblika in pretekli deležnik pa /red/. Zapis se ne spremeni.
V These days, I read every evening. (»Te dni berem vsak večer«) poved opisuje sedanjo navado, zato se read izgovori /riːd/. V I read it yesterday. (»Včeraj sem to prebral«) pretekli časovni okvir zahteva /red/. Zapisani vzorec ea sam ne more določiti izbire. Učni slovar te oblike razlikuje; oglejte si geslo read v slovarju Cambridge.
Preden poved preberete naglas, jo preglejte in se prepričajte, da razumete njen pomen. Če veste, kdo kaj počne in kdaj, lažje izberete pravo obliko, smiselno združujete besede in razporedite poudarke. Pravilno branje zato ni le dekodiranje črk: postopoma povezuje izgovorjavo z besediščem in slovnico.
Preberite tudi: Izgovorjava in slušno razumevanje: zvočni posnetek, fonetični zapis in petminutna vaja
Od posameznih besed do cele povedi
Govorci v povedi običajno ne poudarjajo vseh besed enako in ne naredijo premora za vsako. Pomembne informacije navadno bolj izstopajo, pogoste slovnične besede pa so lahko izgovorjene šibkeje. Nenaglašeni can ima na primer pogosto oslabljeno obliko /kən/ namesto polne /kæn/. Katere besede izstopajo, je odvisno od sporočila in sobesedila.
Začnite z jasno, skrbno izgovorjavo in jo nato primerjajte z ustreznim posnetkom besedne zveze. Poslušajte skupine besed, ki sodijo skupaj, in premore, ki pomagajo prenesti pomen. Ločila dajejo oporo, naraven govor pa ne nastane tako, da pri vsakem zapisanem ločilu naredite povsem enak premor.
Ni vam treba takoj posnemati zelo hitrega govora ali namenoma izpuščati glasov. Najprej ohranite prepoznavnost besed in jasnost pomena. Nato kratko zvezo večkrat ponovite ter pozornost postopoma preusmerjajte s posameznih glasov na celotno zvočno podobo zveze. Posnetki besed in posnetki povedi imajo sorodne, vendar različne namene.
Kaj narediti ob neznani besedi
Najprej opazite znane pisne skupine in končnice. Preverite, ali je prisoten vzorec z nemim e ali znana samoglasniška skupina, vendar prvo branje vzemite kot domnevo. Pri daljši besedi naglasa ne določite z gotovostjo samo zato, ker je en zlog videti znan.
Celotno besedo poiščite v učnem slovarju. Preverite njen pomen in slovnično obliko, preberite fonetični zapis ter poslušajte ustrezen posnetek. Primerjajte prvo predvidevanje s slišanim: je bil nepričakovan samoglasnik, nema črka, končnica ali naglas? Če to lastnost prepoznate, dobite nekaj konkretnega, kar si lahko zapomnite.
Nato besedo znova izgovorite brez posnetka, jo še enkrat preverite in uporabite v kratki zvezi. Če odstopa od znanega vzorca, jo v zapiskih postavite poleg običajnega primera tega vzorca. Tako si poleg splošnih bralnih postopkov ustvarjate tudi zalogo besed z znano izgovorjavo. Cambridgeove strani o izgovorjavi ponujajo britanske in ameriške zvočne vzore.
Kako vaditi branje, ne da bi le ugibali
Vsakič obravnavajte eno razliko. Vaja se lahko osredotoči na nemi končni e, dve pogosti izgovorjavi oo ali razliko med /ɪ/ in /iː/. Preberite nekaj znanih primerov, poslušajte in razložite, kaj se spremeni. Nato poskusite kratko poved z eno od teh besed, da se vzorca ne naučite samo kot ločenega seznama.
Izbirajte kratka besedila z večinoma znanim besediščem. Če vsaka beseda zahteva slovar, težko hkrati spremljate pomen in izgovorjavo. Najprej berite za razumevanje, preverite negotove besede in nato odlomek preberite naglas. Posnetek istega odlomka omogoča primerjavo naglasov in členjenja govora ter posameznih glasov.
Z vajami za besedišče LuvStudy lahko ponavljate besede skupaj z njihovimi pomeni, fonetičnimi zapisi in posnetki. Poslušanje ob opazovanju zapisa pomaga prepoznavati znane vzorce v pravih besedah. Spletno mesto vašega glasnega branja ne ocenjuje samodejno, posnetki posameznih besed pa ne nadomeščajo poslušanja povezanih povedi.
Preverite vzorce in pojasnite svojo izbiro
Te naloge ponavljajo bralna načela, razložena zgoraj. Poskusite ugotoviti razlog za vsak odgovor, ne le izbrati pravilne možnosti. Vsi odgovori v zapisu IPA uporabljajo referenčni vzor, opisan na začetku.
- Kaj se spremeni med hat /hæt/ in hate /heɪt/? Ali končni e doda zlog?
- Ali imata food in good v referenčni izgovorjavi tega vodnika enak samoglasnik?
- Kako preberemo sh v shop: kot en glas ali kot imeni dveh črk?
- Katera zapisana črka na začetku write je nema?
- Kateri zlog je naglašen v about /əˈbaʊt/ in kaj se zgodi s prvim samoglasnikom?
- Izberite izgovorjavo pravilne končnice: cats — /s/, /z/ ali /ɪz/?
- Ali se worked konča na /t/, /d/ ali /ɪd/? Primerjajte z wanted.
- Kako izgovorimo read v naslednji povedi? I read it yesterday. Izberite /riːd/ ali /red/.
Odgovori in pojasnila
- Samoglasnik se spremeni iz /æ/ v /eɪ/. Končni e je nem; obe besedi imata en zlog.
- Ne. Food ima /uː/, good pa /ʊ/. Zapis oo nima ene univerzalne izgovorjave.
- Predstavlja en glas, /ʃ/. Imena črk uporabljamo za glasno črkovanje, ne za združevanje glasov besede.
- Črka W je nema. Beseda se začne z /r/, ne z /w/.
- Naglašen je drugi zlog. Prvi samoglasnik je oslabljeni /ə/, ne abecedno ime A.
- /s/, ker se osnovna beseda konča z nezvenečim glasom /t/. Dodaten zlog se ne pojavi.
- Worked ima končnico /t/ za /k/ in ostane enozložna beseda. Wanted dobi /ɪd/ za /t/ in ima dva zloga.
- /red/. Poved govori o preteklosti, zato potrebujete izgovorjavo pretekle oblike, čeprav zapis ostane enak.
Preberite tudi: Angleška slovnica za začetnike: osnovna pravila s primeri
Pravila branja so uporabna, ko jih povežete s pravimi besedami
Za začetek branja angleščine vam ni treba popolnoma predvideti izgovorjave vsake neznane besede. Prepoznati morate uporabne vzorce, opaziti, kdaj beseda od vzorca odstopa, in jo zanesljivo preveriti. Samoglasniške skupine, neme črke, naglas in končnice dajejo okvir; posnetki in smiselne povedi pokažejo, kako ta okvir deluje v resničnem jeziku.
K težavnemu vzorcu se vrnite z nekaj novimi primeri, nato te besede uporabite v kratkem odlomku. Sčasoma boste več besed prepoznavali neposredno, pravila branja pa vam bodo še vedno pomagala pri naslednji neznani besedi.
